UČNA POT KUČAR -KOLPA

Učna pot Kučar-Kolpa predstavlja krožno pot, ki nas pelje od kampa Podzemelj v vas Podzemelj, na vrh Kučarja, nazaj čez Zemelj, mimo cerkve sv. Helene na izhodiščno točko. Med sprehodom se lahko seznanimo z gradiščem iz obdobja starejše železne dobe, opazujemo zemljene gomile, spoznavamo naravo in reko Kolpo ter se ob tem naužijemo čudovite krajine, ki je prepletena s polji, gozdovi in vinogradi. Največja nagrada za pohodnika je zagotovo sredina poti, ko se vzpne na 222m visok osamelec Kučar in uzre čudovito pot, ki si jo je reka Kolpa urezala skozi preteklost. Legenda pravi, da je hrib Kučar ob Kolpi Velebabino grobišče.
Reka Kolpa je najdaljša slovenska dinarsko-kraška reka. Od Osilnice do Metlike (113 km) ustvarja tudi državno naravno mejo med Slovenijo in Hrvaško. Rečna dolina je v celotnem toku naravno ohranjena, kar zagotavlja njeno izjemno biotsko pestrost. Rečno dno je razgibano s skalnimi ploščami, prodnimi nanosi, ponekod pa tudi z lehnjakovimi pragovi. Na brežinah so številni kraški izviri bruhalniki, ki so pogosto povezani s podzemnimi kraškimi jamami. Reka ima pomembno turistično vlogo, saj v vsej dolžini toka ponuja bogate možnosti rekreacije: kopanje, čolnarjenje in ribolov.

ARHEOLOŠKO NAJDIŠČE KUČAR
V starejši železni dobi (8. - 4. stoletje pr. n. št.) je bil Kučar središče največjega in najpomembnejšega naselbinskega kompleksa v Beli krajini. Gradišče - utrjena naselbina na hribu Kučar - je ležalo v bližini sotočja rek Lahinje in Kolpe, na strateško pomembni lokaciji ob pomembni prazgodovinski trgovski poti iz Kvarnerja v Panonijo. V širši okolici so tudi naravna ležišča železove rude, ki so botrovala razcvetu železarstva ob njegovem vznožju že v 8. stoletju pr. n. št. Ob severnem in južnem vznožju hriba so tudi številne gomile, ki predstavljajo grobišča starejšeželeznodobne elite s Kučarja. V tem obdobju sodi Kučar v Dolenjsko skupino jugovzhodnoalpske halštatske kulture. Podobna središča so se pojavila na Dolenjskem: Stična, Magdalenska gora, Novo mesto, Vače in Vinji vrh pri Beli Cerkvi; in v Beli krajini: Metlika, Črnomelj, Dragatuš in Vinica.

Gradišče se je raztezalo na oba vrhova in vmesno sedlo ter je pokrivalo 9,68 ha površine. Obrambni zid je ohranjen tik pod južnim vrhom, na nižjem severnem vrhu pa je bil uničen v preteklosti. V arheoloških izkopavanjih severnega vrha leta 1979 so odkrili pravokotne lesene stavbe, ki so bile uničene v požaru v 4. stoletju pr. n. št. Južni vrh še ni raziskan.
Ob koncu 4. stoletja pr. n. št. je prišlo s prihodom keltskega ljudstva do sprememb na Dolenjskem - in s tem označujemo začetek mlajše železne dobe (3. - 1. stoletje pr. n. št.). Iz tega obdobja nimamo neposrednih dokazov o poselitvi na vrhu Kučarja, vendar je bilo najdeno ob zahodnem vznožju mlajšeželeznodobno plano žarno grobišče. Le-to kaže na prisotnost Viniške skupine mlajšeželeznodobne latenske kulture.
V rimskem obdobju je bil Kučar opuščen, vendar je prišlo do ponovne poselitve v poznem rimskem obdobju. Na severnem vrhu Kučarja so zgradili dve cerkvi, krstilnico, več manjših zgradb in večjo osrednjo bivalno stavbo na začetku 5. stoletja. Gre za pomembno cerkveno središče v nemirnih časih ob koncu zahodnega rimskega cesarstva, v obdobju vzhodnogotske države v Italiji in ponovne vzpostavitve vzhodnorimske oblasti v 6. stoletju. Cerkveni kompleks je bil zapuščen ali uničen ob prihodu Slovanov in Avarov na začetku 7. stoletja.
Arheološko najdišče Kučar je zavarovano kot kulturni spomenik (SDL, št. 18/1988, 242).

STAREJŠEŽELEZNODOBNE NAJDBE
Bronast antenski meč, ki je simbol učne poti Kučar - Kolpa je datiran v obdobje najstarejše faze starejše železne dobe (8. st. pr. n. št.). Najden je bil v gomili na območju Kučarja. Najdba sodi v opremo najbogatejšega sloja takratnega prebivalstva.

GOMILA VIR PRI ŠKRILJAH
Najjužnejši del arheološkega najdišča Kučar je sestavljen iz dveh posameznih gomil in skupine gomil. Vir pri Škriljah - 70 m dolga ovalna gomila v bližini sotočja potoka z reko Kolpo. Raziskoval je J. Szombathy v letu 1887 in odkril 22 grobov.
Gomilca pri Škriljah - dve delno razorani gomili na travniku ob kolovozu, ki vodi iz Podzemlja v Škrilje. Z raziskavami so leta 1888 odkrili 47 grobov v večji, južni gomili, v manjši severni gomili pa le 12.
Brinčeva gomilica - srednje velika gomila, ki meri 25 m v premeru in je ohranjena do 1,5 m višine, nahaja se na njivi vzhodno od ceste Podzemelj - Krasinec.

CERKEV SVETE HELENE IN GOMILNO GROBIŠČE
Ob južnem vznožju prazgodovinskega gradišča na Kučarju leži podružna Cerkev sv. Helene, podružnica župnije Podzemelj, ki je bila prvič omenjena leta 1526. Danes je to enotno prezidana (barokizirana) stavba s potlačeno kupolo v prezbiteriju in banjastim obokom v ladji. Glavni oltar ima letnico 1870. Cerkev, ki stoji v sredini niza treh večjih posameznih gomil, je postavljena na največji gomili na območju Kučarja.

Gomila nepravilne ovalne oblike meri 36 m v širino, 46 m v dolžino ter 5 m v višino. Na travniku, vzhodno, in na njivah, zahodno od nje, stojita dve manjši gomili s premerom do 18 m. Nekoliko zahodno od gomilnega grobišča so odkrili prazgodovinsko plano grobišče na ledini Krč.

Ob cesti Podzemelj–Zemelj, ki vodi mimo cerkve sv. Helene, se je raztezalo območje železnodobnega železarstva, ki je tvorilo osnovo za ekonomski uspeh starejšeželeznodobnega in mlajšeželeznodobnega središča Kučar. Železova ruda - bobovec, je naravni, a dokaj razpršen pojav na njivah v Beli krajini. Surovino je možno pobirati pri oranju in pri dnevnih kopih na območju bogatejših ležišč. Pri Kučarju in drugih železnodobnih gradiščih v Beli krajini in na Dolenjskem so talili rudo v železarskih pečeh za pridobivanje nečistega surovega železa - volka, ki so ga nato kovali. Iz tako pridobljenega železa so izdelali orodje in orožje za lokalno skupnost in surovce. Le-ti so bili pomembno blago v živahni blagovni menjavi med Belo krajino in širšim območjem ob severnem delu Jadranskega morja v starejši železni dobi.

LEGENDA O VELEBABI
V Beli krajini je v Veliki lozi živel velikan, ki je imel ženo Velebabo.
Kadar je Velebaba kuhala, je zanetila takšen ogenj, da je vso Belo krajino zajela suša…
Kadar je Velebaba pela, je prekričala burjo, ki je brila čez Gorjance preko belokranjski steljnikov, da je vitke breze pripogibala do črne zemlje…
Kadar je Velebaba predla, je napredla tolikšno povesmo, da je bilo prediva dovolj za vso Belo krajino in še za tri vasi…
Kadar je Velebaba tkala, je toliko platna natkala, da so se vsi Belokranjci oblekli v brageše in robače, vse postelje v Beli krajini pa so imele prestirala…
Kadar je Velebaba pila, je Kolpo osušila…
Kadar je Velebaba prala svoje rokavice in velikanove brageše, se je z eno nogo vstopila v Zemelj na slovenski breg, z drugo pa v Zaluko na hrvatski breg zelene Kolpe, za perilniki pa je imela slap pri otoškem mlinu;
Kolpa pa je vavek potemnela in se skalila, kadar je perilo Velebaba prala…
Kamor je Velebaba sedla, tamkaj se je zemlja udrla v drago…
Ko pa je Velebaba umrla, jo je velikan zagrebel, na gomilo pa nanesel toliko zemlje, da je nastal hrib;nanj je posadil hraste, smreke, gabre in bukve. Potlej pa je izginil iz Bele krajine.

Belokranjci pripovedujejo, da je hribček Kučar ob Kolpi Velebabino grobišče.