Na Mestnem trgu z značilno srednjeveško obliko se nahajajo najpomembnejše stavbe zgodovinskega dela mesta, cerkev sv. Nikolaja, komenda in proštija. Na trgu je moč videti tudi rojstno hišo kiparja Alojza Gangla (1859-1935) in književnika Engelberta Gangla (1873-1950), nekoč delujočo Wachovo lekarno (1886), v katero je vzidan relief Svete Trojice, ki je zaščitnica lekarniške dejavnosti, in prvo Narodno čitalnico na Dolenjskem (1865).
Mestni trg se na svojem izhodu zoži in nas pripelje na najobsežnejši mestni prostor. To je Trg svobode, ki ga na najvišji točki zaključuje grad. Metliški grad stoji na najvišji točki pomola med Obrhom in Bojico. Srednjeveške listine ga prvič omenjajo leta 1338, verjetno pa je njegova zasnova precej starejša. V notranjosti grajske stavbe je prostorno dvorišče, ki ga obdajajo arkade. V njem se nahaja Turistično informacijski center, Grajska klet Šturm, poročna dvorana, vinogradniška zbirka, lapidarij, Ganglova galerija, namenja občasnim razstavam in od leta 1951 Belokranjski muzej. V poletnem obdobju se na dvorišču odvijajo kulturne prireditve »Pridi zvečer na grad«, meseca maja največji vinski festival v Sloveniji, Vinska vigred in oktobra se praznuje prvo vino Mlada portugalka. V parku pred gradom so doprsni kipi pomembnim Belokranjcem, spominska plošča padlih in žrtev druge svetovne vojne iz vseh naselij občine, spomenik posvečen belokranjskemu partizanu, doprsni kip Tita in štirih narodnih herojev.
V stavbi stare sokolske telovadnice, ki so jo metliški Sokoli uporabljali pred drugo svetovno vojno, ima prostore Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božiča. Pred muzejem je na kamnu vgrajena plošča, ki spominja na ustanovitev Prve požarne brambe na Slovenskem. Omeniti je potrebno še trto, cepljenko najstarejše trte v Sloveniji, modro kavčino iz Maribora. V neposredni bližini se nahaja tudi stavba z napisom Prva dolenjska hranilnica in posojilnica.
Najmlajši trg v starem mestnem jedru je Partizanski trg, saj stoji na območju, ki je bilo v srednjem veku že izven obzidja. Najmogočnejša je stavba nekdanje osnovne šole, zgrajene leta 1886. V njej se je rodil režiser Osip Šest (1893-1962). V času druge svetovne vojne je bila v stavbi oficirska šola. Na drugi strani trga je rojstna hiša bratov Navratil. Starejši Ivan Navratil (1825-1896) je bil priznan jezikoslovec in narodopisec, po njem se danes imenuje metliška folklorna skupina, mlajši Anton Navratil (1832-1897) pa je bil narodni buditelj. Na tem trgu je tudi rojstna hiša prim. dr. Mirka Černiča (1884-1956).
BELOKRANJSKI MUZEJ
Stalna razstava Belokranjskega muzeja v metliškem gradu ima naslov življenje ljudi v Beli krajini od prazgodovine do sredine 20. stoletja. Od mlajše kamene dobe dalje so se ljudje naseljevali v deželi med Gorjanci in Kolpo. Do pozne antike so tu živela razna ljudstva, ki so za seboj puščala sledi, danes vidne v arheološki zbirki muzeja. V kulturnozgodovinski zbirki je prikazana zgodovina Bele krajine od nastanka mest v 14. stoletju do Ilirskih provinc. Zlasti težki časi so bili v 15. in 16. stoletju, ko so Turki morili, požigali in plenili po Beli krajini. Največ predmetov in drugega gradiva je povezanih z Belokranjci, ki so predstavljeni v etnološki zbirki. Ime Beli Kranjci se je pojavilo v prvi polovici 19. stoletja po tedaj tu splošni beli noši in ti prebivalci so potem dali ime celi pokrajini. Zbirka novejše zgodovine opozarja na najpomembnejše dogodke v prvi polovici 20. stoletja. V stari Jugoslaviji se je Bela krajina le počasi trgala iz zaostalosti. Bila je brez vsake industrije; imela je le nekaj večjih obrtnih delavnic in premogovnik Kanižarico. Ob izbruhu druge svetovne vojne so jo zasedli Italijani, po kapitulaciji Italije v septembru 1943 pa je dežela med Kolpo in Gorjanci postala svobodno partizansko ozemlje, kar je bil edinstven pojav ne le v drugi svetovni vojni, temveč v zgodovini vojskovanja sploh.
SLOVENSKI GASILSKI MUZEJ
Slovenski gasilski muzej v Metliki je odprl svoja vrata širši javnosti leta 1969 ob praznovanju 100. obletnice gasilstva na Slovenskem. V Metliki je bila namreč 18. septembra 1869 ustanovljena Prva požarna bramba na Slovenskem.
V prostorih, ki sta jih GZS in muzej dobila leta 1993, so trije razstavni deli. Na galeriji so predstavljeni začetki slovenskega gasilstva vse tja do prve svetovne vojne. Ohranjene so gasilske uniforme in poveljniške čelade, sekirice in ostalo gasilsko orodje, ki so ga gasilci uporabljali pri gašenju požarov, ter gasilska odlikovanja. V dvoranskem delu je predstavljena gasilska dejavnost med obema vojnama in po drugi svetovni vojni. Velik poudarek je na gasilskem izobraževanju, tekmovanjih in skrbi za gasilski naraščaj ter s tem dana možnost za prihodnost gasilske organizacije. V kletnih prostorih je razstavljena gasilska tehnika – gasilske motorke na štirikolesnih vprežnih vozovih. V razstavnem paviljonu ob grajski stavbi so številne ročne gasilne brizgalne. Med njimi se ponaša ročna gasilna brizgalna iz leta 1836 iz Grahovega pri Cerknici.
V letu 2003 so muzej preimenovali v Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božiča. Dr. Branko Božič je bil pobudnik za ustanovitev muzeja in dolgoletni predsednik Gasilske zveze Slovenije.
GALERIJA KAMBIČ
Belokranjski muzej je leta 2003 s hvaležnostjo in hkrati z veliko odgovornostjo prevzel donacijo žal takrat že pokojnega metliškega rojaka akademika prof. dr. Vinka Kambiča, mednarodno uveljavljenega zdravnika otorinolaringologa, in njegove soproge operne pevke Vilme Bukovec Kambič, dolga leta prvakinje ljubljanske opere in dvakratne Prešernove nagrajenke. Zbirko nacionalnega pomena sestavljajo kulturnozgodovinski predmeti (slike na steklo, pohištvo, ure, svetila, umetnoobrtni izdelki) in likovna dela različnih slovenskih umetnikov: od generacije realistov in impresionistov do zdaj živečih ustvarjalcev. Posebno mesto zagotovo pripada znameniti osebnosti impresionizma Rihardu Jakopiču in na drugi strani kar dvanajstim delom enega najbolj uspešnih slikarjev Zorana Mušiča. Tu sta tudi sliki Božidarja Jakca in Maksima Gasparija ter po tri dela Franceta Pavlovca in Staneta Kregarja. Z dvema slikama nostalgično čustvenega opevanja lepot naše krajine je prisoten Lojze Perko. S sedmimi deli je predstavljen akademik Janez Bernik, gotovo eden vodilnih iz generacije, šolane že na ljubljanski akademiji. Na ogled sta še deli našega vodilnega kolorista Andreja Jemca, slika Marijana Tršarja, štiri akrili Jožeta Ciuhe in vrsta drugih umetnin različnih avtorjev, tudi kiparjev Draga Tršarja in Stojana Batiča.
ROMARSKO SREDIŠČE TRI FARE
Romarski kompleks se odlikuje po treh gotskih cerkvah, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja. Severna cerkev je posvečena Žalostni Materi božji, srednja nosi patrocinij Glej človek (Ecce homo), južna pa Lurške Matere božje. Zgodovina in stavbni razvoj kompleksa kljub nekaterim raziskavam še nista v celoti pojasnjena.
Leta 1268 je celotno cerkveno organizacijo v Beli krajini pridobil Nemški viteški red, ki se je nastanil tudi v Rosalnicah. Temelji njihovih stavb so bili odkriti jugozahodno od pokopališkega obzidja. V 14. stoletju se je župnija v Rosalnicah osamosvojila, okoli leta 1469 pa so zaradi turških pustošenj sedež župnije prenesli v mesto Metlika.
Kljub nemirnemu času se je v 15. in 16. stoletju cerkveni kompleks razvil v najpomembnejše romarsko središče v Beli krajini, pri katerem se v avgustu srečujejo ljudje različnih narodnosti in veroizpovedi z obeh strani državne meje. Skozi stoletja so bile vse tri stavbe večkrat predelane, zato se v njih srečujemo z umetnostnimi stili od romanike, gotike, baroka do historicizma 19. stoletja.
Najstarejša cerkev je južna, ki je ohranila še romansko ladjo. Okoli leta 1400 so kot novogradnjo zgradili severno in jo leta 1438 okrasili s freskami, ki so se ohranile na steni za glavnim oltarjem. Najmlajša je srednja cerkev, zgrajena okoli leta 1500. Zaradi romarske funkcije so cerkve tudi bogato opremili. Severna se ponaša z baročnimi oltarji in orglami iz 18. stoletja ter poslikavo iz leta 1842, delo slikarja Josefa Egartnerja iz Kranja. Iz 18. stoletja sta tudi oltarja v srednji cerkvi, ki jo je poslikal Egartnerjev učenec Jurij Tavčar leta 1862. Južno cerkev, pri kateri je bil prvotno sedež župnije, zaznamuje le novogotski oltar iz druge polovice 19. stoletja.
SOSESKA ZIDANICA DRAŠIČI
Soseska Drašiči s sosesko zidanico je, tako kot druge soseske v Beli krajini, nastala v času od 17. stoletja naprej. Najverjetneje so njeni začetki povezani z ustanovitvijo podružnične cerkve sv. Petra v Drašičih. V zidanici, ki je zbirni prostor vaške skupnosti, so hranili med člani soseske nabrano vino, to pa so nato posojali vaščanom in ga tudi prodajali. Vinski dolg so zarezovali na rovaše, kasneje pa zapisovali v dolžniške knjige. Ob vračilu dolga so pobirali v naravi vinske obresti, ki so bile 50 % (za liter vina je bilo potrebno vrniti liter in pol). Vaščani so si večinoma izposojali vino v soseski zidanici, ko jim ga je zmanjkalo v lastni kleti. To je bilo skorajda vedno spomladi ali ob poletnih kmečkih opravilih. Svoj dolg so vračali kmalu po trgatvi, ko mošt še ni postal vino, da je lahko prevrel v skupnem sodu v soseski kleti.
Poslovanje v zidanici sta vodila dva od članov soseske izvoljena moža (šekutarja), ki sta tudi skrbela za skupno premoženje v zidanici, za izdajanje vina in pobiranje vinskega dolga.
Delovanje drašičke soseske in njene vinske kleti se tudi vsa leta po drugi svetovni vojni ni prekinilo. V njej že nekaj let prikazujejo turističnim skupinam delovanje edine še žive »banke« – izposojevalnice skupnega, soseskega vina v Beli krajini in jim hkrati ponujajo v pokušnjo in nakup vino, ki so ga pridelali okoliški vinogradniki.
V jesenskem času, prvo soboto po Martinovem, Drašičani organizirajo že tradicionalni Pohod po poteh soseske zidanice. Na 11,5 km dolgi poti se več kot tisoč obiskovalcev ustavi na osmih postojankah, kjer poleg žlahtne vinske kapljice okušajo tudi tradicionalne domače dobrote. Pot vodi od Soseske zidanice Drašiči do svetovno znanega vinarja in prve slovenske vinske kraljice. Pohodniki se osvežijo ob naravnem Vidošičkem zdencu, si ogledajo med vinogradi ujeto cerkvico sv. Ane in zabavajo ob zvokih najrazličnejših glasbenih izvajalcev. Prijeten izlet med vinogradi se vsako leto konča na dvorišču povsod znane drašičke vinogradniške družine, kjer se druženje nadaljuje ob plesu in zvokih domačih ansamblov.
LETALO DAKOTA DC3
Letalo Douglas DC-3 oziroma vojaška inačica C-47, ki je postavljeno na območju nekdanjega letališča, je transportno letalo iz druge svetovne vojne. Dvomotorno propelersko letalo s štirimi člani posadke je ameriškega izvora. JLA je po letu 1953 posedovala še 34 podobnih letal, ki so bila v uporabi do leta 1976.
Letalo dakota s taktično številko 71 253 je bilo nazadnje v uporabi v 679. transportni eskadrilji na letališču Pleso pri Zagrebu. Leta 1984 so letalo pripeljali na travnik blizu vasi Otok pri Metliki in ga postavili kot muzejsko obeležje. Sprva je bilo letalo obarvano v barvno shemo JVL, leta 1986 pa so ga prebarvali v britansko barvno shemo, v kateri je ostalo do danes. Letalo je edini ohranjen primerek v Sloveniji, zato je izrednega pomena za slovensko vojaško zgodovino. Na tej lokaciji je letalo postavljeno v spomin na partizanska letališča in spuščališča v Sloveniji v času druge svetovne vojne.
